Zelmotovi

Poć nazdolun, malo niže su živeli Zelmotovi. Otac Zelmo (Anzelm Buzdon) je bil, ako se ne varan, brat Francika Pizina, oca od Valerije, po arte je bil laterničar, ne pametin kako se j´zvala mat, a imeli su sini Francika (Franju) i Iveta (Ivana) i hćer Anu. Francik je 1918. leta finil za učitelja, delal je va pučkoj škole skupa z mojen ocen. Je rad po lete stal pred jardinon s Tepeškinemi, materun i hćerami, ke su skupa z Valerijun i z još kun tu sedele i štikale, frmeval se j´tu i Stanko Kunčarov a bi se prižental i Tončić Zvončić, ma za Francika je bilo sigurno da j´tu. I tako su mu pasevala leta i komać negde, kad san ja bil školan va III. al IV. razrede za učitelja vadit, a Francik je bil va vežbaonice, se je složil z Marijun Papeš, učiteljicun, su se oženili i neč pokle tega šli va Zagreb. Ive je zgleda po arte bil metalac, morda kovač, i kad san ja bil fantina, ga ni već bilo doma, je šal nekamo ća. Z ocen i materun je ostala Ana, ka se ni ženila.
Treba neč reć i za ta jardin. Spod Zvončićeveh i Sankovićeveh na jenu stran a kontra Burkušoven i Homatoven na drugu je bilo ograjeno kod jedan triangul, se okolo zelenilo i mreže od žice, a Vicenca Homatova je to čuvala kod da je njijo, da bi nutre mogla držat kokoše kad je lepo vreme. Rožic ni bilo va ten jardine, samo zelenilo. Z dolnju stran kontra Homatoven su bile nasajene stenice od kamika i lepo složene pa se j´moglo sedet, po lete va hlade. Tu je vavek po lete bilo stočišće za sedet va hlade, štikat al ča plest, ženske su navadno sedele a muški su stali, ćakulalo se i povedalo, a za sakega ki bi pasal zakolalo bi se kakovu žontu.